Na svečnico se v Cerkvi spominjajo svetopisemskega dogodka, ko sta Marija in Jožef nesla otroka Jezusa v judovski tempelj. Vsaka mati je morala tedaj namreč 40. dan po porodu sina odnesti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti.
Hkrati v Cerkvi praznujejo dan Bogu posvečenega življenja, ki so ga prvič obeležili leta 1997 v času papeža Janeza Pavla II. Na ta dan obnovijo redovniške zaobljube. Redovniki, ki se odločijo za posvečeno življenje, se zaobljubijo k določenemu načinu življenja, odpovejo se življenju v družini oziroma poročenosti, zaobljubijo se uboštvu in pokorščini predstojnikom.
Do svečnice je treba po ljudskem izročilu pospraviti jaslice, pomeni pa tudi čas, ko se nehajo peti božične pesmi. Ponekod na slovenskem narodnostnem območju, denimo na Gorenjskem in v Podjuni, so še po drugi svetovni voljni po hišah hodili svečniški koledniki. Z njimi so se končali božično-novoletni obhodi kolednikov, ki so od hiše do hiše voščili srečo, v zameno pa so dobili darove.
Posebna svečniška šega je še živa v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem, kjer otroci na predvečer praznika po reki Beli spuščajo papirne cerkvice s prižganimi svečami kot spomin na zaobljubo po veliki povodnji v kraju, ki je prizanesla samo cerkvi Marije v Trnju.
S svečnico je povezanih tudi več ljudskih pregovorov, ki se nanašajo na vreme. Če je svečnica zelena, velika noč bo zasnežena, se glasi eden od njih. Prav tako je znan pregovor, po katerem se takrat, ko na svečnico sneži, že vigred (pomlad) oglasi. Za letošnjo svečnico vremenoslovci sicer napovedujejo pretežno oblačno vreme.
Nalagam komentarje …